Turizem Ljubljana
Meta Černoga
Ko vstopimo v zlatarno Zlato runo na Rimski cesti v Ljubljani, nas z veselim nasmehom pričaka Christoph Steidl Porenta, mojster zlatar, restavrator žlahtnih kovin in edini mojster obdelovanja srebra v Sloveniji. Na policah v trgovini, ki je pravzaprav bolj delavnica, se bleščijo njegovi izdelki: ročno izdelani prstani, ogrlice, broške, uhani, čaše, meči, jedilni pribor, liturgični predmeti in skulpture. Po izobrazbi je industrijski mehanik, kasneje pa je znanje o zlatarskih tehnikah pridobil v benediktinskem samostanu v Würzburgu. Izjemni mojster, ki ga ne poznajo le v Sloveniji, pač pa tudi po svetu, je na primer izdelal urne kazalce na katedrali v Münchnu, globus Tehniškega muzeja v Bonnu, njegovo delo so številni škofovski prstani, križi in kelihi cerkvenih dostojanstvenikov z vsega sveta. »Veste, moja delavnica je drugačna, ni takšna kot v zlatarnah, kjer se zlato prodaja na gram – tukaj se nakit izdeluje od začetka do konca. To so tehnike, ki so bile znane že tisoč let pred Kristusom – in do danes se ni nič bistveno spremenilo,« se zasmeji mojster in pove, da pri njem ne boste našli računalnika, tudi telefoni ne delujejo dobro. Skromno pove, da ga tisti, ki jih to področje zanima, dobro poznajo, saj dela tako z državnimi kot z zasebnimi institucijami. Ravno zdaj je na primer končal relikvijo za Brezje. Nekateri pridejo v njegovo delavnico tudi iz tujine. Izdelajo nakit in odletijo nazaj.
Foto: Primož Lukežič
Srebro veliko cenejše
Največkrat izdela nakit iz srebra, saj je zlato draga stvar. Za primerjavo navede, da je za kilogram srebra trenutno treba odšteti okoli 600 evrov, za prav toliko zlata pa vrtoglavih 56.000 evrov. In tudi zato se takoj odločimo, da bomo naše prstane izdelali iz srebra. Zakaj potrebujemo zlitine, zakaj ne uporabljamo čistega zlata ali srebra, nas vpraša in odgovor ponudi kar sam: »Gotovo ste kdaj videli v filmih, ko ugriznejo v zlatnik in rečejo: ‘Da, to je zlato.’ Zlato je čisto mehko, premehko za nakit, čisto zlato bi takoj izgubilo obliko in razpadlo. Tudi srebro je mehko, zato mu dodajajo baker. V delavnici delamo izključno z odpadnimi materiali, kot so pribor, zlatniki, ki nimajo numizmatične vrednosti, in tako dalje. Uporabimo tudi diamante in briljante, ki jih ljudje ne želijo več imeti, ker niso več v trendu, mi pa kamen vzamemo ven in ga uporabimo. Slab občutek bi imel, če bi delal z materialom, zaradi katerega ljudje v Amazoniji umirajo, ko pa je toliko odpadnega materiala, da ga nikoli ne bo zmanjkalo.« V delavnici so vse mogoče stvari, ki jih potrebuje zlatar: različna kladivca, stroji, večje mize, na katerih se kuje, lota, polira … V skledico damo naš konec srebra, da ga pretalimo. »S pretaljenjem dobimo srebro v tekočem stanju. Izdelamo palico, potem sledi dolgotrajno luščenje boraksa, ki se prilepi na srebro. Košček zlata moramo dati v kislino, vendar pozor: le z medeninasto pinceto, ki lahko gre v kislino. Na vprašanje, zakaj je žveplena kislina zelene barve, mojster pojasni, da ta prihaja od bakra. »Če bi v kislino šli z jekleno pinceto, bi škodili materialu,« spet razloži in hitro nam je jasno, da mora zlatar tudi zelo dobro poznati kemijo, saj dela z različnimi materiali in nekateri gredo skupaj, drugi pa ne.
»Kar tolci, tolci …«
Ker ima material, ki smo ga dobili, grobo strukturo, v kateri so morda tudi zračne luknje, ga je treba kovati. Odrežemo palico in jo potolčemo s kladivom. »Kar tolci, tolci … In vmes vrti, pa tolci, še močneje, še močneje,« nas spodbuja in ko vidi, da nam to nekako ne gre, prevzame kladivo in začne profesionalno kovati, da vidimo, kako se to v resnici dela in kakšen mora biti zvok kovanja. »Odlično!« je zadovoljen. In spet vzamemo pinceto, primemo svoje srebro, ga damo pod vodo, da se ohladi, potem pa spet z medeninasto pinceto nazaj v kislino. Pa pod vodo in spet v kislino. Hitro nam je jasno, da to še zdaleč ni enostaven postopek. Pa smo šele na začetku. »Ja, ljudje mislijo, da pač kupiš neko žico in izdelaš prstan. A če vse delaš sam, ne gre tako enostavno,« prikima mojster in nas povabi k posebnemu stroju, podobnemu tistemu, s katerim se izdeluje rezance. In sledi valjanje naše srebrne palice – toliko časa, da dobimo pravo obliko in širino. Palico damo spet pod ogenj, potem pa izmerimo velikost prstov, na katerih želimo prstan nositi, da vidimo, kako velik obroček je treba narediti. Naš prstan počasi napreduje, oblika se že kaže. Z žago odžagamo žico, kot bi igrali violino, ponazori mojster, in potem sledi kovanje. »Ne božati, kovati je treba,« se prešerno zasmeji, ko se lotimo dela in spoznamo, kolikšna je moč prstanov. Hitro nam postane jasno, zakaj se dogodek, ki smo ga obiskali, imenuje tako, kot se. Prstana se kmalu zasvetita in po izjemni dogodivščini izdelovanja ponosno odidemo iz prijetne zlatarne, mojster Christoph Steidl Porenta pa se s svojimi tremi vajenkami spet loti dela.